Spletna razstava likovnih del naše članice Helmtrud Eli Pirc

​

​

Legenda govori, da je ruski slikar Vasilij Kandinski, ki velja za enega od pionirjev modernega abstraktnega slikarstva, na začetku svoje umetniške poti in desetletja pred svojim prehodom v abstraktno likovno govorico, na neki razstavi impresionističnih del, zbegano zrl v sliko Monetovih senenih kopic, saj ni mogel razbrati, kaj slika predstavlja. A slika ga je vznemirjala, saj je bilo v megličasto nanesenih barvah nekaj neizmerno privlačnega: očarljiva harmonija, ki je v njem vzbudila razčustvovanost, ki je ni bil vajen. Šele, ko je v katalogu razstavljenih del prebral naslov slike, je iz gmote barvnih madežev izluščil podobo motiva. Menda naj bi prav ta izkušnja kasneje botrovala njegovemu prehodu od upodabljanja razpoznavne krajine k povsem abstraktnemu slikarstvu barv in oblik, pa tudi k njegovim teoretičnim razmislekom o vlogi barv in oblik v slikarstvu.

Morda se bo, podobno kot Kandinski na začetku svoje umetniške poti, marsikateri gledalec ob pričujočih delih spraševal, kaj pravzaprav gleda ob akrilnih slikah Helmtrud Pirc. Gledalec, vešč likovnega gledanja, bo seveda hitro razbral predmetne »osnove« podob, manj veščemu pa se bo morda zdelo, da ima opraviti s povsem svobodno zasnovami barvnimi kompozicijami. Barve, poteze čopiča, njihov ritem in razčlenjenost oblik so najbolj opazni elementi barvitih kompozicij. Pa vendar so ta dinamična in barvno ekspresivna dela nastala v skopo odmerjenem času likovnih delavnic na osnovi postavljenih tihožitij. Posodje, sadje, včasih celo veje grmičevja ali cvetje so bili izhodišče za slike na razmeroma velikem formatu (približno 70cm x 50cm). Tihožitij si avtorica ni postavila ali izbrala sama, ampak so bila del učnega procesa na delavnicah likovnega društva.

Ena od osnovnih definicij tihožitja je, da to prestavlja negibne stvari, neživo ali pogojno živo (cvetje…) naravo. V bogati zgodovini slikarstva so bila tihožitja pogosto namenjena tihi kontemplaciji ali, v kolikor je šlo za predmete z močnimi simbolnimi pomeni, razmisleku o življenju ali moralnemu poduku. V XX. stoletju je tihožitje postalo odlična osnova za formalne eksperimente, npr. slikarjev kubistov ali za ekspresivno izražanje avtorjevih čutenj, običajno notranjih napetosti in nelagodja. Nasprotno se zdi, da slike Helmtrud Pirc izžarevajo življenjsko radost, veselje do ustvarjanja, skoraj bi lahko rekli, otroško neskaljeno čudenje nad razkošjem barvnih kombiniranj in vedno novimi rezultati, ki jih lahko prinese prepletanje barvnih potez. Čar tovrstnih del je v njihovi učinkovitosti in navidezni preprostosti, v sočnosti izraza in igrivi ritmični povezanosti vseh elementov. Vendar je bila pot od mimetičnega sledenja diktatu motiva do postopnega osvobajanja v avtonomnost likovnih elementov ter končne sinteze v nadzorovano, a obenem sproščeno, ritmično bogato in uravnoteženo likovno podobo, vse prej kot lahka in kratka. Zanimivo pa je, da je avtorici prav v zadnjih dveh letih, ki so bila za vse nas tesnobna in težka preizkušnja, zanjo pa obremenjena še s tragično osebno izkušnjo, uspelo razviti tako živahen, vitalen in likovno dovršen izraz. Včasu, ko smo se spet lahko vrnili k druženju in slikanju »v živo«, slike kot kakšen islandski gejzir z neverjetno eruptivno močjo vrejo izpod njenih rok. Prepričljivo in z občutkom, da mi kot mentorju, ostaja prostor le še za tu in tam obroben komentar ali nasvet.

Razstava, ki je sedaj postavljena na spletu, bo jeseni, tako upava, na ogled tudi v katerem od ljubljanskih razstavnih prostorov.

​

Janez Zalaznik